Kot številna mesta iz tega dela Evrope ima tudi Pécs za sabo kar nekaj različnih vladarjev, svoje vzpone in padce ter bolj ali manj pomembna zavezništva. Vendar pa Pécs hkrati tudi precej izstopa, saj se je ravno zaradi svoje razgibane zgodovine razvil v izredno raznoliko in eno izmed najbolj zanimivih mest na Madžarskem.
Od prvih naselbin do pomembnih rimskih vinskih provinc
Najdbe iz okolice mesta Pécs pričajo, da je bilo območje Prekdonavja poseljeno že pred več kot 5.000 leti, ko so tukaj vladala manjša nomadska plemena. A komaj v času Rimskega imperija, okoli leta 200 našega štetja, so tukaj nastale prve kolonije, namenjene predvsem pridelovanju vina. Te kolonije so bile poznane pod skupnim imenom Sopianae in so se s časom razvile v pomembno rimsko provinco, katere središče je bilo imenovano Valeria.
V naslednjih 200 letih so se rimske kolonije razvile do te mere, da je na območju današnje Južne prekdonavske nastalo pomembno rimsko središče, ki se je razvilo v enega izmed najbolj znamenitih zgodnjekrščanskih središč v Evropi. Danes so ostanki tega obdobja obiskovalcem vidni v znamenitem centru Cella Septichora in zgodnjekrščanskem mavzoleju.
Od petih kapel do otomanske oaze
V srednjem veku se je bivša rimska provinca razvila v čisto pravo mesto, ki je bilo takrat poznano pod imenom Quinque Basilicae oziroma Pet Bazilik, če bi ime prevedli v slovenščino. Še danes je mesto Pécs v nekaterih jezikih ohranilo enako ime – v nemščini na primer nosi ime Fünfkirchen, v češčini pa Pětikostelí. To ime sicer izhaja iz domneve, da je bilo pri gradnji mesta uporabljeno kamenje iz petih starih kapel, ki so stale na tem območju.
Dolgo odboje miru in uspešnega napredka ter rasti mesta se je končalo v 13. stoletju, ko so Prekdonavje zaznamovala pogosta plenjenja Mongolov, kasneje pa še vpadi Turkov. Prebivalci so mesto Pécs obdali z obrambnim zidom, ki pa je v dolgih stoletjih nestanovitnega obdobja popustilo in leta 1543 je oblast prešla v roke Otomanskega cesarstva.
Zanimivo je, da je dokončni prevzem oblasti potekal brez večjih bojev, saj so Turki z meščani sklenili dogovor, po katerem je mestno središče pripadlo Otomanskemu cesarstvu, tedanji prebivalci mesta Pécs pa so zaživeli zunaj mestnega obzidja. Glavni pobudnik mirne predaje oblasti je bil tedanji škof, ki je želel s tem dejanjem preprečiti nadaljnje uničevanje mesta.
100 let miru in novi napadi
Sledilo je več kot 100-letno obdobje pod oblastjo Otomanskega cesarstva, ki je bilo pravzaprav izredno mirno in Pécs je bil večkrat označen za oazo miru v morju turških vpadov in krvavih spopadov, ki so zaznamovali preostalo Madžarsko, pa tudi druge dele Evrope. Središče mesta se je počasi spreminjalo v pravo otomansko prestolnico, s številnimi mošejami, javnimi kopališči in šolami. Še danes je moč opazovati stavbe, ki nam med tradicionalno zahodno arhitekturo slikajo sence bogatih vzhodnih običajev. Pécs danes sodi med srednjeevropska mesta z najbolje ohranjenimi spomeniki iz časa Otomanskega cesarstva, saj se lahko pohvali z odlično ohranjeno Džamijo paše Jakoválija Hasszána, ostanki kopališča paše Memija in številnimi drugimi arhitekturnimi presežki tega obdobja.
Dokaj mirno sobivanje vzhodnega in zahodnega sveta je leta 1664 prekinil drzen napad, ki ga je vodil znameniti Nicholas Zrínyi. Ta je s svojo konjenico dosegel mesto in zaukazal hladnokrvni požig, v katerem so bile uničene skoraj vse srednjeveške zgradbe in številni pomembni arhitekturni primerki otomanskega cesarstva.
Po tem vdoru je bilo mesto večkrat napadeno, začeli pa so se tudi notranji upori, kar je vodilo do napornega boja za osamosvojitev mesta. Leta 1686 je bilo mesto dokončno osvobojeno turške nadvlade. Kljub temu pa je trajalo še skoraj 100 let, da se je mesto rešilo iz okov različnih bolezni, notranjih uporov in nepriljubljenih vladarjev.
Vzponi in padci zadnjih stoletji
Po letu 1710 so se začele razmere v mestu izboljševati, a pravi razcvet je sledil šele leta 1777, ko je Marija Terezija Pécs razglasila za svobodno mesto ter mu dodelila številne mestne pravice. Podatki iz tistega časa razkrivajo, da je v mestu takrat živelo manj kot 2.000 družin, a se je število prebivalcev že v dobrih 50 letih povzpelo na okoli 14.000.
Osemnajsto in devetnajsto stoletje sta bila za Pécs izrednega pomena. V tem času se je razvila industrija, povezana predvsem z železom, papirjem in sladkorjem, velik pomen pa je imelo tudi odkritje premoga. Vzponu mesta je sledilo nastajanje novih podjetji, ki so se v veliki meri ukvarjala z izdelavo piva, šampanjca in vin, sledila pa so tudi podjetja iz drugih panog. Ne gre pa pozabiti tudi na industrijo slavnega porcelana Zsolnay.
Vzpon mesta se je nadaljeval vse do leta 1980, čeprav z vmesnimi obdobji zatona, kot sta bili na primer prva in druga svetovna vojna, ki pa za mesto nista imeli hujših posledic. Po drugi svetovni vojni je prebivalstvo mesta Pécs celo presegalo število 180.000.
Ponovni zaton
Bleščeč razvoj mesta je dokončno prekinil pojav socializma in sledeče ekonomske razmere, pa tudi nestabilnost na področju bivše Jugoslavije, s katero je bila Južna prekdonavska tesno povezana. Vse to je pripeljalo do tega, da sta regija in mesto Pécs dobesedno obstala.
Šele v zadnjih desetletjih si je regija ponovno opomogla in Pécs počasi postaja eno izmed bolj priljubljenih madžarskih mest. Vse večji turistični razvoj in težnje po razvoju odličnega mednarodnega univerzitetnega središča ohranjajo bistvo mesta – njegovo raznolikost in strpnost.
Mesto miru
Pri opisovanju mesta Pécs ne gre spregledati še ene pomembne lastnosti mesta – velike kulturne raznolikosti. Ker je bilo mesto že od nekdaj središče srečevanja različnih kultur in ker je v mestu veliko univerzitetno središče, v katerega se zgrinjajo tako madžarski kot tuji študenti, so prebivalci odlično osvojili pravila mirnega sobivanja. O tem priča tudi podatek, da je Pécs leta 1998 prejel UNESCO priznanje za Mesto miru (UNESCO Cities for Peace).
